Definicija in zgodovina
O dopingu govorimo, ko športniki uporabijo bodisi substanco ali metodo, ki ima tako fizične kot psihične vplive ter povečuje njihove zmogljivosti in dosežke. Te substance oz. metode so potencialno nevarne športnikovemu zdravju. Doping pomeni tudi odkritje nedovoljene snovi v športnikovem telesu ali pa odkritje uporabe metode, ki se nahaja na tako imenovani doping listi.
Čeprav se zdi, da je doping v športu prisoten le zadnjih nekaj let ali desetletij, temu ni tako. Človek je že od nekdaj želel umetno izboljšati svoje dosežke. Prvi zapisi, ki pripovedujejo o uporabi substanc, ki naj bi povečevale človekove fizične sposobnosti, segajo že v leto 2737 pr. n. št., ko je kitajski cesar Shen pisal o učinkih rastline Machuange, iz katere so kuhali čaj. Iz podobne rastline so izdelovali napitke tudi v arabskem svetu. V Južni Ameriki so uporabljali s pepelom pomešane liste koke, ki segrejejo telo in zmanjšajo občutek lakote. Pripravke, narejene predvsem iz rastlin, so uporabljali tudi gladiatorji, starogrški atleti, vitezi in vojaki za doseganje določenih stanj, občutkov in boljših sposobnosti.
Dopinga ljudje žal ne uporabljajo samo zase, ampak ga zaradi lastnih interesov uporabljajo tudi za živali, ki so neposredno vključene v šport (konjske in pasje dirke, borbe petelinov …). Prvi dokazi o uporabi dopinga pri konjih segajo v začetek 16. stoletja. Avstrija je zaradi nekorektnih dosežkov na konjskih dirkah in velikih dobitkov na stavnicah leta 1910 med prvimi začela boj proti dopingu. Kljub vsem predpostavkam o jemanju dopinga, pa natančne raziskave izhajajo šele iz 19-ega stoletja, ko je bil prvi primer dopinga tudi objavljen (1864). V tem času so športniki uživali vse, kar jim je bilo pri roki: kokain, efedrin, amfetamin … Kmalu so se zaradi uporabe dopinga pojavili tudi prvi smrtni primeri – leta 1868 je umrl kolesar Arthur Linton. Prav tovrstni dogodki so spodbudili farmacevtsko industrijo, da je začela z odkrivanjem vedno bolj kakovostnih doping sredstev.
WADA
10. 11. 1999 je bila v Luzani z namenom promovirati in koordinirati boj proti dopingu v svetovnem športu ustanovljena Svetovna protidopinška agencija – WADA (World Anti-doping Agency). WADA vsako leto pripravi in dopolni Listo prepovedanih substanc in metod oz. tako imenovano doping listo. Na njej se nahajajo:
1. farmakološke skupine:
– anabolični agensi,
– hormoni in hormonom podobne substance,
– beta-2 agonisti,
– antagonisti hormonov in modulatorji,
– diuretiki in ostali maskirni agensi,
– poživila,
– narkotiki,
– kanabinoidi,
– glukokortikosteroidi,
– alkohol,
– betablokatorji;
2. prepovedane tehnike, metode in postopki:
– povečevanje prenosa kisika (krvni doping – transfuzija krvi ali rdečih krvnih celic),
– kemijska in fizična manipulacija (npr. kateterizacija, zamenjava urinskega vzorca, intravenske infuzije, inhibicija ledvičnega izločanja …),
– genski doping (uporaba celic, genov, genskih elementov z namenom povečati sposobnost športnikov).
Testiranje
Ko se odločamo, kateri biološki material bomo uporabili za kontrolo dopinga, moramo zadostiti naslednjim zahtevam:
– odvzem materiala ne sme predstavljati nevarnosti za žival,
– material je enostavno analizirati,
– material nudi specifične farmakokinetične informacije.
Telesne tekočine, na katerih se izvaja dopinška kontrola so:
- SLINA: V preteklosti so slino kot vzorec za doping kontrolo uporabljali pri konjih, vendar se danes ne izvaja več, saj so bili vzorci količinsko premajhni.
- KRI: Je zelo primerna kot vzorec za kontrolo dopinga. Problemi se lahko pojavijo pri odvzemu, saj so živali pogosto nemirne in lahko pride do hematomov ali nesterilnih odvzemov, ki lahko negativno vplivajo na zdravje živali in nadaljevanje tekmovanja (problematične so predvsem večdnevne tekme).
- URIN: Vzorec urina se vedno jemlje med uriniranjem živali, nikoli s pomočjo katetrov ali po aplikacijah diuretikov. Pri hrtih tekačih odvzem običajno ni problematičen, pri vlečnih psih pa se zaradi dehidracije po daljših tekmah pogosto pojavi anuria (zmanjšano izločanje urina). V teh primerih je potrebno veliko potrpljenja in znanja, da uspešno pridobimo reprezentativen vzorec urina.
Postopek odvzema vzorca pri živalih je strogo predpisan in se ne sme razlikovati med športnimi panogami. Prav tako se postopek, ki se opravlja pri ljudeh, ne razlikuje od tistega, ki ga opravljamo pri živalih. Edina razlika je ta, da se za odvzem urinskih vzorcev pri živalih ne uporablja toaletnih prostorov. Ločimo napovedane kontrole dopinga ali t. i. in-competition testing, ki se opravljajo na samih tekmovanjih in nenapovedane kontrole dopinga ali out-off-competition testing, ki se lahko izvedejo na vseh krajih, kjer se nahaja športnik ali kjer je žival nastanjena:
a) Napovedane kontrole dopinga: živali, ki bodo testirane se lahko izbere na tri načine – naključno (npr. na podlagi žreba), glede na dosežena mesta (npr. prva tri mesta) ali tarčno oz. ciljno (npr. test zahteva veterinar).
b) Nenapovedane kontrole dopinga: kandidati so izbrani glede na različne kriterije (npr. poškodbe, ponoven začetek športne kariere, vedenjske spremembe, odsotnost na predvidenih tekmovanjih …).
Dopinško testiranje pri psih
Delegat (Doping Control Officer – DCO) oz. njegov pomočnik (Doping Control Assistant – DCA) obvesti lastnika oz. skrbnika izbranega psa o doping kontroli. Seznani ga z njegovimi pravicami in dolžnostmi, vključno s tem, da si lahko po svoji želji izbere zastopnika, ki mu bo v pomoč med celotnim postopkom. Pri izbranem psu se obvezno preveri mikročip, ki se zapiše v zapisnik o doping kontroli. Vanj se zapišejo tudi podatki o lastniku oz. skrbniku psa, spremljevalcu oz. zastopniku, ki ga izbere skrbnik in podatki o uporabi zdravil ali prehranskih dodatkov, ki jih je žival prejela v zadnjem mesecu. Nato lastnik oz. skrbnik psa sam izbere posodico za oddajo urina in prestreže izločen urin psa (potrebno je ujeti vsaj 90 ml urina). Če gre za odvzem krvnih vzorcev lastnik oz. skrbnik psa sam izbere epruveto, v katero se odvzame vzorec. Lastnik oz. skrbnik sam izbere tudi ponujeno embalažo, v kateri se vzorec pošlje v akreditiran oz. pooblaščen laboratorij. Pri urinskem vzorcu sledi prelivanje urina v stekleničko A in B do oznake na njima. Lastnik oz. skrbnik psa steklenički sam zapre oz. na njegovo željo ju lahko zapre tudi pristojni delegat. V preostalem urinu delegat določi specifično težo in pH urina ter vrednosti zabeleži v zapisnik (podatka pri psih pogosto nista relevantna zaradi močne dehidracije po naporu). Lastnik oz. skrbnik ima pravico do pripomb na postopek odvzema, ki jih zapiše v zapisnik. Skrbno mora preveriti vse zapisane podatke, preveriti mora tudi, če sta kodi na stekleničkah A in B enaki tistim, zapisanim v zapisniku. Na koncu zapisnik podpišejo pomočnik delegata, ki je bil priča odvzemu vzorca, lastnikov zastopnik oz. spremljevalec, pooblaščeni delegat in lastnik oz. skrbnik psa. Lastnik oz. skrbnik psa mora tudi preveriti, da obrazec, ki bo skupaj z vzorci poslan v laboratorij, ne vsebuje direktnih podatkov o tem, kdo je lastnik živali oz. za katero žival gre. Po končanem postopku lastnik oz. skrbnik dobi en izvod zapisnika, ki mu služi kot dokument o oddaji vzorca za kontrolo dopinga. Ustrezno zapakirani vzorci se do pošiljanja v akreditiran laboratorij hranijo v hladilniku, kar se evidentira na obrazcu (chain off custody), ki zagotavlja, da vzorec vse od odvzema do testiranja ni bil podvržen kakršnim koli nedovoljenim posegom. Vzorec iz stekleničke A se uporabi za analiziranje substanc navedenih na doping listi, vzorec iz stekleničke B pa se shrani v laboratoriju in se lahko uporabi kot kontrola v primeru pozitivnih rezultatov.
Testiranje tekmovalnega para
Pri pasjih športih, kjer so poleg psov fizično aktivni tudi njihovi vodniki (npr. canicross, skijoring, bikejoring …), se doping kontrole opravljajo tako pri psih kot pri vodnikih, saj je končna uvrstitev odvisna od fizične pripravljenosti obeh članov tandema.
Sankcije
V primeru pozitivnega rezultata sta pes in njegov lastnik oz. vodnik avtomatsko diskvalificirana, odvzeti so jima morebitni naziv, nagrade in/ali točke. Odločitev o kazni je nato predana protidopinški komisiji krovne organizacije, ki je izvedla tekmovanje.
Primeri iz prakse
V svetu športnih psov se pri hrtih, ki tekmujejo na dirkah, doping kontrole izvajajo že od leta 1993, od leta 1994 pa tudi na dirkah z vlečnimi psi. V nekaterih državah so pred kratkim začeli izvajati doping kontrole tudi pri psih, ki tekmujejo v agilityju, pri razstavnih in lovskih psih ter pri reševalnih in službenih psih.
Žal je v svetu športnih psov doping vse pogostejši. Na udaru so predvsem hrti tekači, saj se na hrtjih dirkah obračajo astronomski zneski denarja. Najpogosteje uporabljene prepovedane substance pri hrtih so kokain, eritropoetin, viagra, amfetamin, anabolni steroidi in testosteron. Prav zaradi stav pa se pojavljata tudi uporaba in podtikanje nedovoljenih substanc z namenom, da bi žival upočasnili oz. zmanjšali njene fizične sposobnosti.
Dokazano je, da imajo vse prepovedane substance negativne posledice za organizem, če se uporabljajo v takšnih količinah, da lahko povečajo športni učinek. Zato je izjemno pomembno, da se z ustreznimi ukrepi poskuša izkoriščanje dopinga čim bolj zmanjšati, popolnoma odpraviti pa nam ga žal verjetno nikoli ne bo uspelo.
Nuša Schumet, dr. vet. med.